Napisano: v prvi polovici 1844;
Prvič izdano: MEGA, I., 3, Inštitut za marksizem-leninizem, Moskva 1932;
Vir: MEID, I. zvezek, Cankarjeva Založba, 1969;
Prepis/HTML oblika: A.M..
Pri tej kompenzaciji denarja in kovinske vrednosti kakor pri prikazu produkcijskih stroškov kot edinega momenta pri določanju vrednosti dela Mill – kakor sploh Ricardova šola – to napako, da izreka abstraktni zakon brez spreminjanja ali trajnega odpravljanja tega zakona – po čemer ta zakon šele postane zakon. Če je trajen zakon, da npr. produkcijski stroški v zadnji instanci – ali še več, pri sporadično, naključno nastopajočem pokrivanju povpraševanja in ponudbe – določajo ceno (vrednost), je prav tako trajen zakon, da se to razmerje ne pokriva, da torej vrednost in produkcijski stroški niso v kakem nujnem odnosu. Da, povpraševanje in ponudba se zmeraj pokrivata samo trenutno po poprejšnjem nihanju povpraševanja in ponudbe, po nesorazmerju med produkcijskimi stroški in menjalno vrednostjo, kakor to nihanje in to nesorazmerje prav tako spet sledi trenutnemu pokrivanju. To dejansko gibanje, pri katerem je oni zakon le abstrakten, naključen in enostranski moment, naredijo novejši nacionalni ekonomi za akcidenco, za nebistveno. Zakaj? Ker bi se morala pri ostrih in natančnih formulah, na katere reducirajo nacionalno ekonomijo, temeljna formula, če bi hoteli abstraktno izraziti ono gibanje, glasiti: zakon je v nacionalni ekonomiji določen po svojem nasprotju, nezakonitosti. Resnični zakon nacionalne ekonomije je naključje, ki iz njegovega gibanja mi, znanstveniki, samovoljno fiksiramo nekaj momentov v obliki zakonov. –
Zelo dobro je in bistvo stvari je povzeto v enem pojmu, ko Mill označuje denar kot posrednika menjave. Bistvo v denarju ni najprej to, da se v njem povnanja lastnina, temveč da je posredujoča dejavnost ali gibanje, človeški, družbeni akt, po katerem se človekovi produkti vzajemno dopolnjujejo, odtujen in da postane lastnost neke materialne stvari zunaj človeka, denarja. S tem da človek sam povnanja to posredujočo dejavnost, je tu dejaven samo kot človek, ki je izgubil samega sebe, kot razčlovečen človek; odnos stvari sam, človeška operacija z njimi, postane operacija nekega bitja zunaj človeka in nad človekom. Po tem tujem sredniku – namesto da naj bi bil človek sam srednik za človeka – gleda človek svojo voljo, svojo dejavnost, svoj odnos do drugih kot moč, ki je neodvisna od njega in od njih. Njegovo suženjstvo torej doseže svoj vrh. Da ta srednik zdaj postane dejanski bog, je jasno, kajti srednik je dejanska moč nad tem, s čimer me posreduje. Njegov kult postane namen samemu sebi. Predmeti, ločeni od tega srednika, so izgubili svojo vrednost. Samo kolikor ga predstavljajo, imajo torej svojo vrednost, medtem ko so je spočetka zdelo, da ima vrednost samo, kolikor on predstavlja predmete. Ta sprevrnitev prvotnega odnosa je nujna. Ta srednik je zatorej samo sebi zgubljeno, odtujeno bistvo privatne lastnine, privatne lastnine, ki je postala sama sebi vnanja, povnanjena, kakor je ta povnanjeno posredovanje človeške produkcije s človeško produkcijo, povnanjena generična dejavnost človekova. Vse lastnosti, ki temu posredovanju (pripadajo v produkciji te dejavnosti, se zatorej prenesejo na tega srednika. Človek torej toliko bolj obuboža kot človek, tj. ločen od tega srednika, kolikor bolj ta srednik bogati. –
Kristus predstavlja prvotno 1) človeka pred bogom; 2) boga pred človekom; 3) ljudi človeku.
Tako predstavlja denar prvotno po svojem pojmu: I) privatno lastnino za privatno lastnino; 2) družbo za privatno lastnino; 3) privatno lastnino za družbo.
Toda Kristus je povnanjeni bog in povnanjeni človek. Bog ima vrednost samo še, kolikor predstavlja Kristusa, človek ima še vrednost, samo kolikor predstavlja Kristusa. Prav tako z denarjem. –
Zakaj mora privatna lastnina preiti k denarstvu? Ker mora človek kot družabno bitje preiti k menjavi /XXV/ in ker mora menjava – ob predpostavki privatne lastnine – preiti k vrednosti. Posredujoče gibanje menjajočega človeka namreč ni družbeno, človeško gibanje, ni človeški odnos, je abstraktni odnos privatne lastnine do privatne lastnine, in ta abstraktni odnos je vrednost, katerega dejanska eksistenca kot vrednost je šele denar. Ker si menjajoči ljudje med seboj niso v odnosu kot ljudje, stvar izgubi pomen človeške, osebne lastnine. Družbeni odnos privatne lastnine do privatne lastnine je že razmerje, v katerem je privatna lastnina odtujena sama sebi. Za sebe bivajoča eksistenca tega odnosa, denar, je zatorej povnanjenje privatne lastnine, abstrakcija od njene specifične, osebne narave.
Nasprotje moderne nacionalne ekonomije do denarnega sistema, système monétaire, zatorej kljub vsej njihovi bistrosti ne more pripeljati do odločilne zmage; zakaj če se surovo nacionalnoekonomsko praznoverje ljudstva in vlad oklepa čutnega, oprijemljivega, očitnega mošnjička in zatorej veruje v absolutno vrednost plemenitih kovin, kakor veruje v svojo posest kot edino realnost bogastva, – če tedaj pride razsvetljeni, svetovljanski nacionalni ekonom in jim dokaže, da je denar blago kakor vsako drugo blago, katerega vrednost je torej kakor vrednost vsakega drugega blaga odvisna od odnosa produkcijskih stroškov do povpraševanja (konkurenca) in ponudbe, do kvantitete ali konkurence drugega blaga – tedaj dobi ta nacionalni ekonom pravilni odgovor, da je dejanska vrednost stvari vendar njihova menjalna vrednost in da ta eksistira v zadnji instanci v denarju, kakor le-ta eksistira v plemenitih kovinah, da je tedaj denar resnična vrednost stvari in zatorej stvar, ki jo je najbolj vredno želeti. Nauki nacionalnega ekonoma so se vendar sami v zadnji instanci iztekali v to modrost, le da nacionalni ekonom ima sposobnost abstrakcije, tako da spozna to bivanje denarja med vsemi oblikami blaga in zato ne veruje v ekskluzivno vrednost njegovega oficialnega kovinskega bivanja. – Kovinsko bivanje denarja je samo oficialni čutno oprijemljivi izraz duše denarja, ki tiči v vseh udih produkcij in gibanj občanske družbe.
Nasprotje modernih nacionalnih ekonomov do denarnega sistema je samo to, da dojemajo bistvo denarja v njegovi abstrakciji in občosti in da so si zatorej na jasnem o čutnem praznoverju, ki veruje v ekskluzivno bivanje tega bistva v plemeniti kovini. To grobo praznoverje nadomeščajo z rafiniranim praznoverjem. Ker pa je korenina prvega in drugega v bistvu, razsvetljena oblika praznoverja ne seže toliko daleč, da bi povsem izpodrinila njegovo groba čutno obliko, ker rafinirano praznoverje ne napadu njegovega bistva, temveč samo določeno obliko tega bistva. – Osebno bivanje denarja kot denarja – in ne le notranji, na sebi bivajoči, skriti konverzacijski odnos ali stanovski odnos blaga drugega do drugega – to bivanje toliko bolj ustreza bistvu denarja, kolikor bolj abstrakten je, kolikor manj ima naravnega odnosa do drugega blaga, kolikor bolj se kaže kot produkt in vendar spet kot neprodukt človeka, kolikor manj samorasel je element njegovega bivanja, kolikor bolj je ustvarjen od človeka, ali nacionalnoekonomsko, kolikor večje je obratno razmerje njegove vrednosti kot denarja do menjalne vrednosti ali denarne vrednosti materiala, v katerem eksistira. Zato je papirnati denar in število papirnatih reprezentantov denarja (kot menice, mandati, zadolžnice itn.) popolnejše bivanje denarja kot denarja in nujen moment v napredku razvoja denarstva. V kreditnem sistemu [Kreditwesen], katerega popolni izraz je bančništvo, dobi videz, kot da bi bila moč tuje, materialne moči zlomljena, odnos samoodtujitve odpravljen in človek spet v človeških odnosih do človeka. Saintsimonisti, ki jih je zaslepil ta videz, obravnavajo razvoj denarja, menic, papirnatega denarja, papirnatih reprezentantov denarja, kredita, bančništva kot postopno odpravljanje ločitve človeka od stvari, kapitala od dela, privatne lastnine od denarja in denarja od človeka, ločitve človeka od človeka. Organizirano bančništvo je zato njihov ideal. Toda ta odprava /XXVI/ odtujitve, ta vrnitev človeka k samemu sebi in zatorej k drugemu človeku je le videz, je toliko bolj nesramna in skrajna samoodtujitev, razločenje, kolikor njen element ni več blago, kovina, papir, temveč moralno bivanje, družabno bivanje, notranjost človeških prsi sama; kolikor je pod videzom zaupanja človeka do človeka najvišje nezaupanje in popolna odtujitev. Kaj konstituira bistvo kredita? Tu se sploh ne oziramo na vsebino kredita, ki je spet denar. Ne oziramo se torej na vsebino tega zaupanja, po katerem en človek priznava drugega s tem, da mu posodi vrednost in – v najboljšem primeru, če si ne da plačati kredita, se pravi, če ni oderuh – mu izkaže zaupanje, da ni pobalin, temveč "dober" človek. Kakor Shylock misli upnik z "dobrim" možem "plačljivega" moža. – Kredit si je mogoče misliti v dveh odnosih in ob dveh različnih pogojih. Ta dva odnosa sta: bogatin kreditira reveža, o katerem misli, da je marljiv in pošten. Ta v ista kredita spada v romantični, sentimentalni del nacionalne ekonomije, med njene zablode, ekscese, izjeme, me med pravila. Toda celo če predpostavimo to izjemo, če priznamo to romantično možnost, reveževo življenje in njegov talent ter dejavnost veljajo bogatinu za garancijo, da bo vrnil posojeni denar; to sle torej pravi, da vse reveževe socialne vrline, vsebina njegove življenjske dejavnosti, njegovo bivanje samo, predstavlja[jo] bogatinu povračilo njegovega kapitala z običajnimi obrestmi. Reveževa smrt je zatorej za upnika najhujši primer. To je smrt njegovega kapitala z obrestmi vred. Pomislimo, kakšna nizkotnost je v cenitvi kakega človeka v denarju, kako se godi v kreditnem odnosu. Samo na sebi se razume, da ima upnik za svojega moža poleg moralnih garancij tudi garancijo pravne prisile in bolj ali manj realne garancije. Če je ta, ki dobi kredit, sam premožen, tedaj postane kredit zgolj olajševalen posrednik menjave, se pravi, kredit je denar sam, povzdignjen v popolnoma idealno obliko. Kredit je nacionalnoekonomska sodba o moralnosti človeka. V kreditu je namesto kovine ali papirja človek sam postal posrednik menjave, vendar ne kot človek, temveč kot bivanje kapitala in obresti. Medij menjave se je torej resda vrnil in prestavil iz svoje materialne podobe v človeka, toda samo, ker je bil človek sam postavljen ven iz sebe in je samemu sebi postal materialna podoba. Ni denar – znotraj kreditnega odnosa – odpravljen v človeku, temveč je človek sam spremenjen v denar ali denar je v njem utelešen. Človeška individualnost, človeška morala je sama postala trgovski artikel ter material, v katerem eksistira denar. Namesto denarja, papirja, je materija, telo duha denarja moje lastno osebno bivanje, moja kri in meso, moja družbena vrlina in veljava. Kredit ne ločuje več denarne vrednosti v denar, temveč v človeško meso in človeško srce. Tako zelo so vsi napredki in nedoslednosti znotraj lažnega sistema najvišje nazadovanje in najvišja konsekvenca podlosti. – Znotraj kreditnega sistema se potrjuje njegova človeku odtujena narava pod videzom, najvišjega nacionalnoekonomskega priznanja človeka na dvojni način: 1) nasprotje med kapitalistom in delavcem, velikim in malim kapitalistom postaja še večje, vtem ko se kredit daje samo tistemu, ki že kaj ima, in je za bogatega nova možnost akumulacije, ali vtem ko revež vidi, da je v poljubni všečnosti in sodbah bogatih o njem potrjena ali zanikana vsa njegova eksistenca, da je popolnoma odvisna od tega naključja; 2) vtem ko je medsebojno prikrivanje, hinavščina in svetohlinstvo pritirano do vrhunca, tako da se za človeka brez kredita preprosti sodbi, da je revež, pridruži še moralna sodba, da ne uživa zaupanja, priznanja, da je torej družben paria, slab človek; in vtem ko dobi revež navrh svojega pomanjkanja še to ponižanje in ponižujočo prošnjo za kredit pri bogatem; /XXVII/ 3) vtem ko po tej čisto idejni eksistenci denarja človek ne more več ponarejati denarja na kaki drugi snovi, temveč le še na svoji lastni osebi, vtem ko se mora sam narediti za ponarejen denar, si z zvijačo in lažjo pridobivati kredit itn. in vtem ko postane ta kreditni odnos – tako glede upnika kakor glede tistega, ki potrebuje upanje – trgovski predmet, predmet vzajemnega goljufanja in zlorabe. Tu se potlej še briljantno pokaže nezaupanje kot podlaga nacionalnoekonomskega zaupanja; nezaupljivo tehtanje, če naj daš kredit ali ne; vohljanje za skrivnostmi zasebnega življenja itn. tistega, ki išče kredit; izdajanje trenutnih nerodnosti, da bi vrgel rivala s tem, da mu nenadoma omaješ njegov kredit itn. Ves sistem bankrota, navidezna podjetja itn.... V državnem kreditu ima država čisto isti položaj, ki ga ima zgoraj človek ... V igri z državnimi papirji se kaže, kako je država postala igrača trgovcev itn.
4) Kreditni sistem ima naposled svojo dovršitev v bančništvu. Stvarjenje bankirjev, državna oblast banke, koncentracija premoženja v teh rokah, ta nacionalnoekonomski areopag nacije, je dostojna dovršitev denarstva. Vtem ko je v kreditnem sistemu moralno priznanje človeka, tudi zaupanje do države itn., dobilo obliko kredita, stopi v skrivnost, ki je v laži moralnega priznanja, nemoralna nizkotnost te moralnosti, ter svetohlinstvo in egoizem v ospredje v sistem zaupanja do države in se pokaže kot to, kar je dejansko.
Menjava tako človeške dejavnosti v produkciji sami kakor tudi človeških produktov drugega za drugega je = generične dejavnosti in generični duh, katere dejansko, zavestno in resnično bivanje je družbena dejavnost in družbeno uživanje. Vtem ko /je/ človeško bistvo resnično skupno bistvo /Gemeinwesen/ ljudi, ljudje ustvarjajo, producirajo z udejstvovanjem svojega bistva človeško skupno bistvo, družbeno bistvo, ki ni neka abstraktna obča moč nasproti posameznemu individuu, temveč bistvo slehernega indiviidua, njegova lastna dejavnost, njegovo lastno življenje, njegov lastni duh, njegovo lastno bogastvo. Zatorej tisto resnično skupno bistvo ne nastaja po refleksiji, zatorej se pokaže, da ga producira stiska in egoizem individuov, se pravi, neposredno ga producira udejstvovanje njihovega bivanja. Ni odvisno od človeka, da to skupno bistvo je ali ni; toda dokler ste človek ni spoznal kot človeka in dokler zatorej ni organiziral sveta človeško, se to skupno bistvo kaže v obliki odtujitve. Ker je njegov subjekt, človek, samemu sebi odtujeno bistvo. Ljudje, ne v kaki abstrakciji, temveč kot dejanski, živi, posebni individui, so to bistvo. Kakršni so, takšno je zatorej to bistvo. Zato je istoveten stavek, da je človek sam sebi odtujen in da je družba tega odtujenega človeka karikatura njegovega dejanskega skupnega bistva, njegovega resničnega generičnega življenja, da se zatorej njegova dejavnost kaže kot muka, da se njegova lastna stvaritev kaže kot tuja moč, njegovo bogastvo kot revščina, bistvena vez, ki ga veže z drugim človekom, kot nebistvena vez, in še več, ločitev od drugega človeka kot njegovo resnično bivanje, da se njegovo življenje kaže kot žrtvovanje njegovega življenja, udejanjanje njegovega bistva kot razdejanjenje njegovega življenja, njegova produkcija kot produkcija njegovega niča, njegova moč nad predmetom kot moč predmeta nad njim, da se gospodar stvarjenja kaže kot hlapec tega stvarjenja. Nacionalna ekonomija pa združuje skupno bistvo ljudi ali njihovo udejstvujoče se človeško bistvo, njihovo vzajemno dopolnjevanje za generično življenje. Za zares človeško življenje pod obliko menjave in trgovine. Družba, pravi Destutt de Tracy, je vrsta vzajemnih échanges [menjav]. Družba je ravno to gibanje vzajemne integracije. Družba, pravi Adam Smith, je trgujoča družba. Vsak njen član jetrgovec.
Vidi se, kako nacionalna ekonomija fiksira odtujeno obliko družabnega občevanja kot bistveno in prvobitno in človeškemu poslanstvu [Bestimmung] ustrezno obliko.
/XXVIII/ Nacionalna ekonomija – kot dejansko gibanje – izhaja od odnosa človeka do človeka kot iz odnosa privatnega lastnika do privatnega lastnika. Če predpostavljamo človeka kot privatnega lastnika, se pravi, kot ekskluzivnega posestnika, ki s to ekskluzivno posestjo izpričuje svojo osebnost in se po njej razlikuje od drugih ljudi, kakor tudi se nanje nanaša – privatna lastnina je njegovo osebno, njegovo odlikujoče ga in zato njegovo bistveno bivanje – tedaj je izguba ali odpoved privatni lastnini povnanjenje človeka in privatne lastnine same. Tu si zapomnimo samo to zadnjo opredelitev. Če prepustim svojo privatno lastnino komu drugemu, preneha biti moja: postane neka od mene neodvisna stvar zunaj mojega območja, neka meni vnanja stvar. Povnanjim torej svojo privatno lastnino. Glede nase jo torej postavljam kot povnanjeno privatno lastnino. Toda postavljam jo le kot povnanjeno stvar nasploh, odpravim samo svoj osebni odnos do nje, vrnem jo elementarnim naravnim silam, če jo povnanjim samo glede nase. Povnanjena privatna lastnina postane samo, če hkrati preneha biti moja privatna lastnina, ne da bi s tem sploh prenehala biti privatna lastnina, to se torej pravi, če stopi do nekega drugega človeka zunaj mene v isti odnos, v katerem je bila do mene, z eno besedo, če postane privatna lastnina drugega človeka. Če izvzamemo uporabo sile – kako pridem zdaj do tega, da svojo privatno lastnino povnanjim drugemu človeku? Nacionalna ekonomija pravilno odgovarja: iz stiske, iz potrebe. Drug človek je tudi privatni lastnik, toda lastnik neke druge stvari, ki jo potrebujem in ki brez nje ne morem ali nočem biti, ki se mi kaže kot potreba za spopolnitev mojega bivanja in udejanjenje mojega bistva.
Vez, ki med seboj veže obe privatni lastnini, je specifična narava predmeta, ki je materija njene privatne lastnine. Hrepenenje po teh dveh predmetih, se pravi, potreba po njiju, kaže vsakemu izmed privatnih lastnikov, mu spravlja v zavest, da ima poleg privatne lastnine še neko drugo bistveno razmerje do predmetov, da ni posebno bistvo, za kar se ima, temveč totalno bistvo, katerega potrebe so v razmerju notranje lastnine – zakaj potreba po stvari je najbolj očitni, najbolj neovrgljivi dokaz, da spada stvar k mojemu bistvu, da je njena bit zame, da je njena lastnina lastnina, lástnost [Eigentümlichkeit] mojega bistva – tudi do produkcij dela drugega. Oba lastnika tedaj žene, naj se odpovesta svoji privatni lastnini, toda odpovesta naj se ji tako, da hkrati potrdita privatno lastnino ali da se privatni lastnini odrečeta znotraj razmerja privatne lastnine. Vsakdo torej povnanji del svoje privatne lastnine drugemu.
Družbeni odnos ali družbeno razmerje obeh privatnih lastnikov je torej vzajemnost povnanjanja, razmerje povnanjanja, postavljeno na obeh straneh, ali povnanjenje kot razmerje obeh lastnikov, medtem ko se godi povnanjenje v enostavni privatni lastnini le še glede nase, enostransko.
Menjava ali menjalna trgovina je torej družbeni, generični akt, skupno bistvo, družbeno občevanje in integracija ljudi znotraj privatne lastnine in zato vnanji, povnanjeni generični akt. Prav zato se kaže kot menjalna trgovina. Zato je prav takó nasprotje družbenega razmerja.
Po vzajemnem povnanjenju ali odtujitvi privatne lastnine je privatna lastnina sama prišla v opredelitev povnanjene privatne lastnine. Zakaj prvič je prenehala biti produkt dela, ekskluzivna, odlikujoča osebnost svojega lastnika, kajti ta jo je povnanjil, prišla je proč od lastnika, čigar produkt je bila, in je dobila oseben pomen za tistega, čigar produkt ni. Izgubila je svoj osebni pomen za lastnika. Drugič je bila postavljena v zvezo z neko drugo privatno lastnino, izenačena z njo. Nadomestila jo je privatna lastnina druge narave, kakor sama zastopa stališče privatne lastnine druge narave. Na obeh straneh se torej kaže privatna lastnina kot predstavnik privatne lastnine druge narave, kot enako nekega drugega naravnega produkta, in obe strani se tako nanašata druga na drugo, da vsaka zastopa bivanje svojega drugega. in da se obe nanašata druga na drugo kot nadomestnika samih sebe in svojega drugega. Bivanje privatne lastnine kot take je zatorej postal nadomestek, ekvivalent. Namesto svoje neposredne enotnosti s samo seboj je le še odnošaj do nečesa drugega. Kot ekvivalent njeno bivanje ni več njeno, njej lastno bivanje. Postala je torej vrednost in neposredno menjalna vrednost. Njeno bivanje kot bivanje vrednosti je od njegovega neposrednega bivanja različna, njegovemu specifičnemu bistvu vnanja. povnanjena opredelitev /XXIX/ nje same; samo njeno relativno bivanje.
Kako se ta vrednost določa podrobneje, je treba razviti drugje, prav tako tudi, kako postane cena. Če se predpostavlja razmerje menjave, postane delo neposredno pridobitno delo. To razmerje odtujenega dela doseže svoj vrh šele s tem, da 1) z ene strani pridobitno delo, produkt delavca ni v neposrednem razmerju do njegove potrebe in do njegove delovne namembnosti, temveč da je opredeljeno na obe strani po družbenih kombinacijah, tujih delavcu; 2) da tisti, ki produkt kupi, sam ne producira, temveč zamenjuje to, kar je produciral nekdo drug. "V tisti grobi podobi povnanjene privatne lastnine, menjalne trgovine, je vsak izmed obeh privatnih lastnikov produciral to, k čemur ga je gnala neposredno njegova potreba, njegova sposobnost in dani naravni material. Vsakdo zatorej zamenjuje z drugim samo presežek svoje produkcije. Vendar je bilo delo njegov neposredni vir preživljanja, toda hkrati tudi potrditev njegove individualne eksistence. Po menjavi je njegovo delo deloma postalo vir zaslužka. Smoter in bivanje dela sta postala različna. Produkt se producira kot vrednost, kot: menjalna vrednost, kot ekvivalent, ne več zavoljo svoje neposredne zveze s producentom. Bolj ko postaja produkcija mnogostranska, bolj ko so mnogostranske na eni strani potrebe, bolj ko so mnogostranske na drugi strani storitve producenta, toliko bolj spada njegovo delo v kategorijo pridobitnega dela, dokler naposled [nima] le še tega pomena in ne postane povsem naključno in nebistveno, tako če je producent v razmerju neposrednega uživanja in osebne potrebe do svojega produkta, kakor tudi če je dejavnost, akcija dela samega samouživanje njegove osebnosti, udejanjanje njegovih, naravnih sposobnosti in duhovnih smotrov.
V pridobitnem delu je 1) odtujitev in naključnost dela od subjekta, ki dela; 2) odtujitev in naključnost dela od predmeta dela; 3) opredelitev delavca po družbenih potrebah, ki pa so mu tuje in prisila, ki se mu podreja iz egoistične potrebe, iz stiske, in ki ima zanj samo pomen vira za zadovoljevanje njegove potrebe, kakor on obstaja zanje samo kot suženj njihovih potreb; 4) da se delavcu kaže ohranjevanje njegove individualne eksistence kot smoter njegove dejavnosti in mu njegovo dejansko početje velja le a sredstvo; da udejstvuje svoje življenje, da bi si pridobil sredstva za življenje.
Kolikor se torej družbena moč znotraj odnosa prisilne lastnine kaže večja, bolj izoblikovana, toliko bolj egoističen, brezdružben svojemu lastnemu bistvu odtujen postaja človek.
Kakor se kaže vzajemna menjava produktov človeške dejavnosti kot menjalna trgovina, kot barantanje, tako se kaže vzajemno dopolnjevanje in menjavanje dejavnosti same kot delitev dela, ki, če se le da, iz človeka dela abstraktno bistvo, stružnico itn., in ga spreminja vse do duhovnega in fizičnega izrodka.
Ravno enotnost človeškega dela se opazuje samo kot delitev, ker prihaja družbeno bitje do bivanja samo kot svoje nasprotje, v obliki odtujitve. S civilizacijo se stopnjuje delitev dela.
V okviru predpostavke o delitvi dela dobiva produkt, material privatne lastnine za posameznika čedalje bolj pomen ekvivalenta, in kakor on ne zamenjuje več svojega presežka, temveč mu je lahko predmet njegove produkcije popolnoma indiferenten, tako tudi ne zamenjuje več svojega produkta neposredno za bistvo, ki mu je potrebno. Ekvivalent dobi svojo eksistenco kot ekvivalent v denarju, ki je zdaj neposredni rezultat pridobitnega dela in srednik menjave. (Glej zgoraj.)
V denarju, popolni indiferentnosti tako do narave materiala, do specifične narave privatne lastnine kakor do osebnosti privatnega lastnika, se pokaže popolna oblast odtujene stvari nad človekom.
Kar je oblast osebe nad osebo, je zdaj obča oblast stvari nad osebo, produkta nad producentom..Kakor je bila opredelitev povnanjena že v ekvivalentu, v vrednosti, tako je denar čutno, celo predmetno bivanje tega povnanjenja.
/XXX/ Razume se, da lahko nacionalna ekonomija dojame ves ta razvoj samo kot fakt, kot izrodek naključne stiske.
Ločitev dela od njega samega = ločitev delavca od kapitalista = ločitev dela in kapitala, katerega prvotna oblika razpada na zemljiško lastnino in premično lastnino... Prvotna opredelitev privatne lastnine je monopol; brž ko zatorej obstaja neka politična konstitucija, je to konstitucija monopola. Dovršeni monopol je konkurenca. – Nacionalnemu ekonomu se delijo produkcija, konsumpcija in kot posrednik med obojim menjava ali distribucija. Ločitev produkcije in konsumpcije, dejavnosti in duha na različne invididue in v istem individuu, je ločitev dela od njegovega predmeta in od njega samega kot od duha. Distribucija je udejstvujoča se moč privatne lastnine. – Ločitev dela, kapitala, zemljiške lastnine vzajemno, kakor ločitev dela od dela, kapitala od kapitala in zemljiške lastnine od zemljiške lastnine, naposled ločitev dela od mezde, kapitala od dobička in dobička od obresti, naposled zemljiške lastnine od zemljiške rente dopusti, da se samoodtujitev kaže tako v podobi samoodtujitve kakor v podobi vzajemne odtujitve.
/XXXI/ Tu Mill s svojo običajno cinično ostrostjo in jasnostjo analizira menjavo na podlagi privatne lastnine.
Človek – to je temeljna predpostavka privatne lastnine – producira samo zato, da bi imel. Smoter produkcije je imeti. In produkcija nima le takega koristnega smotra; ima neki samopriden smoter; človek producira samo zato, da bi imel zase; predmet njegove produkcije je opredmetenje njegove neposredne, sebične potrebe. Človek zase – v divjem, barbarskem stanju – ima tedaj mero svoje produkcije v obsegu svoje neposredne potrebe, katere vsebina je neposredno producirani predmet sam.
Človek zatorej v tem stanju ne producira več, kakor potrebuje neposredno. Meja njegove potrebe je meja njegove produkcije. Povpraševanje in ponudba se zatorej natančno pokrivata. Njegova produkcija se meri po njegovi potrebi. V tem primeru ni menjave ali menjava se reducira na menjavo njegovega dela za produkt njegovega dela, in ta menjava je latentna oblika (kal) dejanske menjave.
Brž ko se godi menjava, se godi presežna produkcija čez neposredne meje lastnine. Ta presežna produkcija pa ni povzdigovanje nad sebično potrebo. Nasprotno, je le posredovan način za zadovoljevanje potrebe, ki se ne opredmetuje neposredno v tej produkciji, ampak v produkciji koga drugega. Produkcija je postala pridobitna vir, pridobitno delo. Medtem ko je torej v prvem odnosu potreba mera produkcije, je v drugem odnosu produkcija ali celo lastnina produkta mera, koliko je mogoče zadovoljevati potrebe.
Produciral sem zase in ne zate, kakor si ti produciral zase in ne zame. Rezultat moje produkcije ima sam na sebi tako malo zveze s tabo, kakor rezultat tvoje produkcije nima neposredne zveze z mano. Se pravi, najina produkcija ni produkcija človeka za človeka kot človeka, tj., ni družbena produkcija. Kot človek torej nobeden od naju nima zveze uživanja s produktom drugega. Kot človeka ne obstajava za najini vzajemni produkciji. Najina menjava zatorej tudi ne more biti posredujoče gibanje, v katerem bi se potrjevalo, da je moj produkt /XXXII/ [za] tebe, ker je opredmetenje tvojega lastnega bistva, tvoje potrebe. Kajti človeško bistvo ni vez najine produkcije drugega za drugega. Menjava lahko samo sproži, samo potrdi značaj, ki ga ima vsakteri od naju do svojega lastnega produkta, torej do produkcije drugega.
Vsakteri od naju vidi v svojem produktu samo svojo lastno upredmeteno korist, torej v produktu drugega neko drugo, od njega neodvisno, tujo predmetno korist.
Vendar imaš kot človek človeško zvezo z mojimproduktom; imaš potrebo po mojem produktu. Zateobstaja zate kot predmet tvoje želje in tvoje volje,Toda tvoja potreba, tvoja želja, tvoja volja so nemočna potreba, želja, volja za moj produkt. Tj.,torej tvoje človeško in zato z mojo človeško produkcijo nujno in notranje povezano bistvo ni tvoja moč,tvoja lastnina te produkcije, kajti v moji produkcijise ne priznava lástnost, moč človeškega bistva. Sonasprotno vez, ki te dela odvisnega od mene, ker tepostavljajo v odvisnost od mojega produkta. Dalečod tega, da bi bili sredstva, ki bi ti dala moč nadmojo produkcijo, nasprotno, so sredstva, ki dajejo meni moč nad tabo.
Če produciram več, kot produciranega predmeta lahko sam neposredno uporabim, je moja presežna produkcija preračunana na tvojo potrebo, rafinirano. Produciram samo na videz več tega predmeta. V resnici produciram drug predmet, predmet tvoje produkcije, ki ga nameravam zamenjati za ta presežek, menjava, ki sem jo v mislili že izpeljal. Družbeni odnašaj, v katerem sem s tabo, moje delo za tvojo potrebo, je zatorej tudi zgolj videz, in najino vzajemno dopolnjevanje je prav tako zgolj videz, ki mu služi za podlago vzajemno ropanje. Namen ropanja, goljufije je nujno v ozadju, kajti ker je najina menjava sebična, po tvoji in po moji plati, ker skuša lastna korist prekositi tujo, se nujno skušava medsebojno ogoljufati. Mera moči, ki jo odmerim svojemu predmetu nad tvojim, pa potrebuje tvojega priznanja, da bi postala dejanska moč. Najino vzajemno priznanje vzajemne moči najinih predmetov pa je boj, in v boju zmaga, kdor ima več energije, sile, spoznanja ali spretnosti. Če zadošča fizična moč, te naravnost oropam. Če je zlomljeno kraljestvo fizične moči, skušava drug drugemu ustvariti videz in spretnejši opehari drugega. Kdo opehari drugega, je za celoto odnosa naključje. Idejno, mišljeno opeharjava na obeh straneh, se pravi, vsakteri od naju je v svoji sodbi opeharil drugega.
Menjava se tedaj z obeh strani nujno posreduje po predmetu vzajemne produkcije in vzajemne lastnine. Idejni odnos do vzajemnih predmetov najine produkcije pa je najina vzajemna potreba. Toda realni, v dejanskost postavljajoči se, resnični, izpolnjujoči se odnos je samo vzajemna ekskluzivna posest vzajemne produkcije. Kar daje tvoji potrebi po moji stvari vrednost, dostojanstvo, efekt zame, je edinole tvoj predmet, ekvivalent mojega predmeta. Najin vzajemni produkt je torej sredstvo, posredovanje, instrument, priznana moč najinih vzajemnih potreb. Tvoje povpraševanje in ekvivalent tvoje posesti sta torej enako veljavna termina z istim pomenom zame in tvoje povpraševanje ima neki smisel šele zato, ker [ima] učinek, če ima smisel in učinek glede name. Samo kot človek, brez tega instrumenta, je moje povpraševanje samo nezadovoljena težnja s tvoje strani, zame neobstajajoč domislek. Ti kot človek torej nisi v nikakem odnosu z mojim predmetom, ker jaz sam do njega nimam človeškega odnosa. Toda sredstvo je resnična moč nad predmetom in zato gledava vzajemno najin produkt kot moč vsakogar od naju nad drugim in nad samim seboj, se pravi, najin lastni produkt se je postavil na zadnje noge proti nama, zdelo se je, da je najina lastnina, v resnici pa sva midva njegova lastnina. Midva sama sva izključena od resnične lastnine, ker najina lastnina izključuje drugega človeka.
Edini razumljivi jezik, ki ga govoriva med seboj, so najini predmeti v svojem medsebojnem razmerju. Človeški jezik bi nama bil nerazumljiv in bi bil brez haska; ona stran bi vedela, da je prošnja, rotenje /XXXIII/ in zatorej ponižanje, in tako bi ga občutila ter zato izrazila s sramom, z občutkom zavrženosti, druga strani bi ga sprejela in zavrgla kot: nesramnost ali blaznost. Tako zelo sva vzajemno odtujena človeškemu bistvu, da se nama zdi neposredni jezik kratenje človeške časti, odtujeni jezik stvarnih vrednosti pa upravičena, sami sebi zaupajoča in samo sebe priznavajoča človeška čast.
Vendar: v tvojih očeh je tvoj produkt instrument, sredstvo, da se polastiš mojega produkta in zatorej zadovoljiš svojo potrebo. Toda v mojih očeh je smoter najine menjave. Še več, ti mi veljaš za sredstvo in instrument za produkcijo tega predmeta, ki je smoter zame, kakor ti narobe veljaš v tem odnosu do mojega predmeta. Toda 1) vsakteri od naju dejansko dela to, kot kar ga gleda drugi. Ti si dejansko naredil sebe za sredstvo, za instrument, za producenta svojega lastnega predmeta, da bi se polastil mojega; 2) tvoj lastni predmet ti je samo čutna lupina, skrita podoba mojega predmeta; kajti njegova produkcija pomeni, hoče reči: pridobiti moj predmet. Torej si dejansko zase postal sredstvo, instrument svojega predmeta, katerega hlapec je tvoja želja, in opravil si hlapčevska dela, da bi predmet tvoje želje nikdar več ne izkazal milosti. Če se to medsebojno hlapčevanje predmeta pri naju na začetku razvoja tudi dejansko kaže kot razmerje gospostva in suženjstva, tedaj je to le surovi in odkritosrčni izraz najinega bistvenega razmerja.
Najina vzajemna vrednost je za naju vrednost najinih vzajemnih predmetov. Torej nama je človek sam vzajemno brez vrednosti.
Recimo, da sva producirala kot človeka: vsakteri od naju bi v svoji produkciji dvojno potrjeval samega sebe in drugega, jaz bi 1. v svoji produkciji opredmetil svojo individualnost, njeno posebnost in zatorej tako med dejavnostjo užival neko individualno izkazovanje življenja, kakor tudi v zrenju predmeta vedel za individualno vesolje, svojo osebnost kot predmetno, čutno nazorljivo in zato nad vsakršen dnom povzdignjeno moč. 2. V tvojem uživanju ali tvoji uporabi mojega predmeta bi neposredno imel uživanje zavesti, da sem v svojem delu zadovoljil človeško potrebo in da sem opredmetil človeško bistvo in zatorej potrebi nekega drugega človeškega bistva priskrbel ustrezen predmet, 3. zate bi bil srednik med tabo in tvojim rodom, torej bi me ti sam vedel im občutil kot dopolnilo tvojega lastnega bistva in kot nujen del tebe samega, jaz bi torej vedel, da senu potrjen in v tvojem mišljenju in v tvoji ljubezni, 4. v svojem individualnem izkazovanju življenja bi bil neposredno ustvaril tvoje izkazovanje življenja, torej bi bil v svoji individualni dejavnosti neposredno potrdil in udejanjil svoje resnično bistvo, svoje človeško, svoje skupno bistvo.
Najine produkcije bi bile prav toliko zrcal, iz katerih bi najini bistvi svetili drugo drugemu.
Kakor naj se pri tem vzajemno s tvoje strani godi to razmerje, kar se godi z moje.
Opazujmo različne momente, kakor se kažejo v predpostavki:
Moje delo bi bilo svobodno izkazovanje življenja, zatorej uživanje življenja. Ob predpostavki privatne lastnine je povnanjanje življenja, saj delam, da bi živel, da bi si ustvaril sredstvo za življenje. Moje delo ni življenje.
Drugič: V delu bi zato bila posebnost moje individualnosti, ker bi bilo potrjeno moje individualno življenje. Delo bi bilo torej resnična, dejavna lastnina. Ob predpostavki privatne lastnine je moja individualnost povnanjena tako daleč, da to dejavnost sovražim, da mi je muka, in – še več – videz dejavnosti in zato tudi samo izsiljena dejavnost in mi je naložena po neki vnanji naključni stiski, ne po notranji nujni stiski.
Samo kot to, kar je moje delo, se lahko kaže v mojem predmetu. Ne more se kazati kot to, kar po bistvu ni. Zato se kaže le še kot predmetni, čutni, nazirani in zato nad vsakršen dvom vzvišeni izraz moje samoizgube in moje nemoči.
Razume se, da Mill kakor Ricardo protestira proti temu, da bi hotel kateri koli vladi prišepetati misel, naj naredi zemljiško rento za edini vir davkov, ker je strankarsko nepravična obremenitev posebnega razreda. Toda – in to je pomemben zahrbten toda – toda davek na zemljiško rento je edini z nacionalnoekonomskega stališča ne škodljivi, torej edini nacionalnoekonomsko pravičen davek. Da, edini pomislek, ki ga postavlja nacionalna ekonomija, je bolj privlačen kakor zastrašujoč, namreč: "da bi celo v le običajno obljudeni in razsežni deželi višina zemljiške rente presegala potrebo vlade." –