Karl Marx
Napisano: maj in september 1843;
Prvič izdano: Deutsch-Französische Jahrbücher, 1844;
Vir: MEID, I. zvezek, Cankarjeva Založba, 1969;
Prepis/HTML oblika: A.M..
Izmed treh Marxovih pisem Arnoldu Rugeju, ki so bila objavljena hkrati z Rugejevimi, Bakuninovimi in Feuerbachovimi pismi v prispevku "Dopisovanje iz leta 1843" v zborniku "Deutsch-Französischen Jahrbücher", smo odbrali samo zadnji dve.
Zbornik "Deutsch-Französischen Jahrbücher" ("Nem-ško-francoski letopisi") sta v nemščini izdajala v Parizu Marx in Ruge. Izšel je samo prvi dvojni zvezek za leto 1844. V njem je izšlo več Marxovih in Engelsovih del, ki jih zajema tudi naš izbor. Letopisi so prenehali izhajati predvsem zaradi načelnih razlik v Marxovih in Rugejevih nazorih.
[2]
Köln, maja 1843
Vaše pismo, moj dragi prijatelj, je dobra elegija, pogrebnica, ki ti zapre sapo; politično pa nikakor ni. Nobeno ljudstvo ne obupa; četudi je dolgo časa upalo samo iz neumnosti, po mnogih letih si v nenadni bistrosti vendarle izpolni vse svoje pobožne želje.
Toda okužili ste me, vaša téma še ni izčrpana, pristaviti hočem finale, in ko bo vse končano, mi podajte roko, da spet začneva od začetka. Dajte mrtvim, da pokopljejo in objokujejo svoje mrtve. Nasprotno pa je zavidanja vredno biti prvi, ki gre spet v novo življenje; to bodi najina usoda.
Res je, stari svet pripada filistru. Toda z njim ne smemo ravnati ko s strašilom, od katerega se boječe odvrneš. Nasprotno, natančno si ga moramo ogledati. Tega gospodarja sveta je vredno študirati. Gospodar sveta je kajpak le tako, da ga napolnjuje s svojo družbo, kot napolnjujejo črvi truplo. Zato družba teh gospodarjev ne potrebuje nič drugega kot neko število sužnjev, ni pa treba, da bi bili lastniki sužnjev svobodni. Če se zaradi svoje lastnine nad zemljo in ljudmi imenujejo gospodarji v eminentnem smislu, niso zato nič manj filistri kot ljudje.
Ljudje, to bi bila duhovna bitja, svobodni možje bi bili republikanci. Malomeščani nočejo biti ne eno ne drugo. Kaj drugega so torej še lahko in kaj lahko še hočejo?
Kar hočejo, živeti in se množiti (kaj dlje, pravi Goethe, ne pride vendar nihče), to hoče tudi žival; kak nemški politik bi kvečjemu pristavil, češ človek pa vé, da to hoče, in Nemec je tako pameten, da noče ničesar drugega.
Samozavest človeka, svobodo, bi bilo v prsih tega človeka treba šele obuditi. Samo to čustvo, ki z Grki zgine s sveta in se s krščanstvom razblini v nebesni sinjini, lahko iz te družbe spet naredi skupnost ljudi za njihove najvišje smotre, lahko naredi demokratično državo.
Ljudje, ki se ne čutijo ljudi, pa rastejo za svoje gospodarje, kot pleme sužnjev ali konj. Prirojeni gospodarji so smoter vse te družbe. Ta svet je njihov. Vzamejo ga, kakršen je in kakršnega se čuti. Vzamejo same sebe take, kakršne se najdejo, in se postavijo tja, kjer so zrasle njihove noge, na tilnike teh političnih živali, ki me poznajo drugega namena, kot da so jim "podložni, vdani in pokorni".
Filistrski svet je politični svet živali, in če moramo priznati njegov obstoj, nam ne preostane nič drugega, ko da kratko malo soglašamo s statusom quo. Barbarska stoletja so ga rodila in izoblikovala, in zdaj je tu kot dosleden sistem, katerega princip je razčlovečeni svet. Najpopolnejši filistrski svet, naša Nemčija, je torej morala za ostati daleč za francosko revolucijo, ki je spet obnovila človeka; in nemški Aristoteles, ki bi hotel vzeti svojo Politiko iz naših razmer, bi na njen začetek napisal: "Človek je družabna, a povsem nepolitična žival", države pa bi ne mogel razložiti pravilneje, kot jo je že razložil gospod Zöpfl, pisec "Ustavnega državnega prava v Nemčiji". Država je po njegovem "društvo družin", ki, nadaljujemo, dedno in lastninsko pripada neki najvišji družini, ki se imenuje dinastija. Čim rodovitnejše se kažejo družine, tem srečnejši so ljudje, tem mogočnejša je dinastija, zato je v normalno despotski Prusiji za sedmega fanta razpisana nagrada 50 tolarjev.
Nemci so tako preudarni realisti, da vse njihove želje in najbolj visokoleteče misli ne sežejo dlje ko do pustega življenja. In to dejanskost, nič drugega, sprejemajo tisti, ki jo obvladujejo. Tudi ti ljudje so realisti, zelo daleč od vsakega razmišljanja in vsakršne človeške veličine, navadni oficirji in podeželski junkerji, toda ne motijo se, prav imajo; taki, kakršni so, povsem zadoščajo za uporabljanje in obvladovanje tega živalskega kraljestva, zakaj gospostvo in uporabljanje je en pojem, tod in povsod drugod. In če se dajo častiti in gledajo čez mrgoleče glave teh bitij brez možganov, kaj jim je bolj na dlani kot Napoleonova misel ob Berezini? O njem pravijo, da je pokazal navzdol na gomazenje utapljajočih se in zaklical svojemu spremljevalcu: Voyez ces crapauds [poglejte te krastače]. Ta govorica je najbrž laž, a zato ni nič manj resnična. Edina misel despotizma je zaničevanje človeka, razčlovečeni človek, in ta misel ima pred mnogimi drugimi to prednost, da je hkrati tudi dejstvo. Despot vidi ljudi zmeraj onečaščene. Utapljajo se pred njegovimi očmi in zanj v blatu prostaškega življenja, iz katerega spet in spet prihajajo kot žabe. Če se celo ljudem, ki so bili zmožni velikih smotrov, kot npr. Napoleon pred svojo dinastično norostjo, vsiljuje to mnenje, kako naj bi bil čisto navaden kralj v taki realnosti idealist?
Princip monarhije nasploh je zaničevani, zaničevanja vredni, razčlovečeni človek; in Montesquieu se zelo moti, ko postavlja čast kot ta princip. Pomaga si s tem, da razločuje monarhijo, despotijo in tiranijo. Toda to so imena enega pojma, kvečjemu raznoličnost rabe pri taistem principu. Kjer je monarhični princip v večini, so ljudje v manjšini, kjer pa nihče ne dvomi o njem, tam ni ljudi. Čemu bi tak mož, kakor je pruski kralj, ki ne daje dokazov za to, da bi bil problematičen, ne sledil zgolj svoji muhavi volji? In kaj sledi iz tega, če to dela? Protislovni nameni? Dobro, torej iz tega ne sledi nič. Nemogoče tendence? Te so še zmeraj edina politična dejanskost. Blamaža in zadrege? Samo ena blamaža je in samo ena zadrega - stopiti s prestola. Dokler ostane muhava volja tam, kamor spada, ima prav. Naj bo nestanovitna, brezglava, zaničevanja vredna, kolikor hoče: še zmeraj je dovolj dobra za vladanje nad ljudstvom, ki ni nikdar poznalo drugačnega zakona kot samovoljo svojih kraljev. Ne pravim, da bosta brezglav sistem in izguba spoštovanja v državi in navzven ostala brez posledic, ne prevzamem zavarovanja za ladjo norcev; trdim pa: pruski kralj bo tako dolgo mož svojega časa, dokler bo narobe svet dejanski svet.
Vi veste, mnogo se ukvarjam s tem možem. Že takrat, ko je imel za svoje glasilo le še "Berliner politische Wochenblatt" [Berlinski politični tednik], sem spoznal njegovo vrednost in njegov namen. Že ob prisegi zvestobe v Königsbergu je upravičil mojo domnevo, da bo zdaj postalo vprašanje čisto osebno. Svoje srce in svojo čud je razglasil za prihodnji temeljni državni zakon doméne Prusije, svoje države; in res, kralj je na Pruskem sistem. On je edina politična oseba. Njegova osebnost določa sistem tako ali tako. Kar počne ali kar se mu dovoli početi, kar misli ali kar se mu položi v usta, to je tisto, kar na Pruskem misli ali počne država. Dejansko je torej zasluga, da je zdajšnji kralj to povedal tako brez ovinkarjenja.
Samo v tem so se ljudje nekaj časa motili, da se jim je zdelo pomembno, kakšne želje in misli bo kralj zdaj spravil na dan. To na stvari ni moglo spremeniti ničesar, filister je material monarhije in monarh je zmerom zgolj kralj filistrov; ne sebe ne svojih ne more narediti za svobodne, dejanske ljudi, če oba dela ostaneta, kar sta.
Pruski kralj je poskusil spremeniti sistem z neko teorijo, ki je njegov oče [Friedrich Wilhelm III.] dejansko ni imel. Usoda tega poskusa je znana. Povsem naravno. Če prideš do političnega živalskega sveta, ni druge reakcije kot reakcija do tega sveta in nobenega drugega napredovanja kot to, da zapustiš njegovo bazo in preideš k človeškemu svetu demokracije.
Stari kralj ni hotel nič ekstravagantnega, bil je filister in si ni lastil duha. Vedel je, da potrebuje država sluge, njegova posest pa samo prozaično, mirno eksistenco. Mladi kralj je bil živahnejši in razboritejši, imel je precej višje mnenje o vsemogočnosti monarha, ki ga omejuje samo njegovo srce im njegov razum. Stara okostenela država slug in sužnjev mu je presedala. Hotel jo je oživiti in povsem prežeti s svojimi željami, čustvi in mislimi; in to je lahko zahteval, v svoji državi, če bi se mu le posrečilo. Odtod njegovi liberalni govori in srčni izlivi. Ne mrtvi zakon, polno, živo kraljevo srce naj bi vladalo vsem podložnikom. Vsa srca in duhove je hotel razgibati za svoje srčne želje in dolgo gojena upanja. Prišlo je do gibanja; toda druga srca niso bila kot njegovo: in vladani niso mogli odpreti ust, ne da bi govorili o odpravi stare oblasti. Idealisti, ki so tako nesramni, da hočejo človeka narediti za človeka, so spregovorili, in medtem ko je kralj fantaziral po staronemško, so menili, da smejo filozofirati po novonemško. Vsekakor je bilo to v Prusiji nezaslišano. Za hip se je zdelo, da je stari red postavljen na glavo, da, stvari so se začele spreminjati v ljudi, bilo je celo nekaj znamenitih ljudi, čeprav na deželnih zborih ni dovoljeno navajati imen; a sluge starega despotizma so brž naredili konec temu nenemškemu početju. Ni bilo težko spraviti v otipljiv konflikt želja kralja, ki sanjani o veliki preteklosti, polni farjev, vitezov in podložnikov, z nameni idealistov, ki so zgolj posledice francoske revolucije, ki torej navsezadnje vendar zmeraj hočejo republiko in neki red svobodnega človeštva. Ko je bil ta konflikt dovolj zaostren in je postal dovolj neprijeten, ko je bil jeznoriti kralj dovolj razjarjen, so stopili k njemu sluge, ki so prej tako zlahka vodili tok stvari, in dejali: kralj ne dela prav, da zapeljuje podložnike v nekoristne govore, rodu govorečih ljudi ne bo mogoče vladati. Tudi gospodar vseh Zadnjih Rusov se je vznemiril zaradi premikov v glavah Prednjih Rusov[1] in zahteval obnovitev starega mirnega stanja. In izšla je nova naklada starega zaničevanja vseh želja in misli ljudi o človekovih pravicah in dolžnostih, se pravi, prišlo je do vrnitve k stari okosteneli državi slug, v kateri suženj molče služi, lastnik zemlje in ljudi pa kar se le da potihem vlada s pomočjo lepo vzgojene, ubogljive služinčadi. Nobena stran ne more povedati, kar bi hotela, ne prvi, da hočejo postati ljudje, ne drugi, da v svoji deželi ne potrebuje ljudi. Molk je torej edino pomagalo. Muta pecora, prona et ventri oboedientia [Mutaste ovce, sklonjenih glav in trebuhu pokorne].
To je ponesrečeni poskus, da se odpravi filistrska država na svoji lastni podlagi: sprevrgel se je v to, da je pokazala nujnost brutalnosti in nemogočnost humanosti za despotizem vsega sveta. Brutalen odnos je mogoče ohranjevati samo z brutalnostjo. In zdaj sem pri kraju z najino skupno nalogo, z ogledom filistra in njegove države. Ne boste dejali, da preveč cenim sedanjost; če vendarle ne obupam nad njo, tedaj je edinole njen obupni položaj tisto, kar me navdaja z upanjem. Sploh ne govorim o nesposobnosti gospodarjev in brezbrižnosti slug in podložnikov, ki puščajo stvarem svojo pot, kot je Bogu prav; in vendar bi bilo oboje že dovolj za katastrofo. Opozarjam vas samo na to, da so prišli vsi sovražniki filistrstva, z eno besedo vsi misleči in vsi trpeči ljudje do nekega spoznanja, za kar prej niso imeli sredstev, in da celo pasivni razmnoževalni sistem starih podložnikov vsak dan nabira novake za službo novega človeštva. Sistem pridobitništva in trgovine, posesti in izkoriščanja ljudi pa pelje še mnogo hitreje kot razmnoževanje prebivalstva k nekemu prelomu v zdajšnji družbi, ki je stari sistem ni zmožen ozdraviti, ker sploh ne zdravi in ustvarja, ampak le eksistira in uživa. Eksistenca trpečega človeštva, ki misli, in mislečega človeštva, ki je zatirano, pa mora za pasivni in nemisleči živalski svet filistrstva nujno postati neužitna in neprebavljiva.
Mi moramo po svoji plati potegniti stari svet povsem na svetlo in pozitivno izoblikovati novega. Čim dlje dajejo dogodki mislečemu človeštvu čas, da se zave, in trpečemu, da se zbere, tem popolnejši bo prišel na svet produkt, ki ga nosi sedanjost v svojem krilu.
[3]
Kreuznach, septembra 1843
Veseli me, da ste odločni in da obračate misli od pogleda v preteklost naprej k novi nameri.[2] Torej v Parizu, na stari visoki šoli filozofije, absit omen! [to naj ne bo slabo znamenje], in v novi prestolnici novega sveta. Kar je nujno, se uredi. Zato ne dvomim, da bo mogoče odstraniti vse ovire, katerih težo dobro poznam.
Namera naj se uresniči ali ne; vsekakor bom konec tega meseca v Parizu, ker te tukajšnji zrak naredi za tlačana in ker v Nemčiji nikakor ne vidim prostora za svobodno dejavnost.
V Nemčiji je vse nasilno zatrto, nastopila je resnična anarhija duha, vladavina neumnosti same, in Zürich uboga povelja iz Berlina; zato je čedalje jasneje, da je treba za dejansko misleče in neodvisne glave iskati novo zbirališče. Prepričan sem, da bo naš načrt ustrezal dejanski potrebi, in dejanske potrebe mora biti vendar mogoče dejansko izpolniti. Ne dvomim torej o podvigu, brž ko se ga resno polotimo.
Še večje kot zunanje ovire se zde notranje težave. Če namreč ni dvoma glede na "odkod", vlada tem večja zmeda glede na "kam". Ne le da je med reformisti izbruhnila obča anarhija, vsakdo si bo moral sam priznati, da nima natančne predstave o tem, kar naj nastane. Toda ravno to je odlika nove smeri, da sveta ne anticipiramo dogmatično, ampak da hočemo šele iz kritike starega sveta najti novega. Doslej so vsem filozofom rešitve vseh ugank ležale po predalih, in neumni eksoterični svet je moral samo odpreti gobec, da bi mu pečene piske absolutne znanosti priletele v usta. Filozofija je postala posvetna, in najbolj neizpodbiten dokaz za to je, da je muka boja zgrabila filozofsko zavest ne le vnanje, ampak tudi notranje. Če konstrukcija prihodnosti in gotovost za vse čase ni naša stvar, je tem bolj gotovo, kaj moramo storiti zdajle, mislim brezobzirno kritiko vsega obstoječega, brezobzirno v tem smislu, da se kritika ne boji svojih rezultatov in prav tako ne konflikta z obstoječimi silami.
Zato se ne zavzemam za to, da bi razobesili dogmatično zastavo, nasprotno. Dogmatikom moramo pomagati do tega, da si bodo na jasnem o svojih stavkih. Talko je posebno komunizem dogmatična abstrakcija, pri čemer pa nimam v mislih katerega koli umišljenega in mogočega komunizma, ampak komunizem, kot ga uče Cabet, Dézamy, Weitling itn. Ta komunizem je sam le aparten, od svojega nasprotja, privatništva, inficiran pojav humanističnega principa. Odprava privatne lastnine in komunizem zato nikakor nista istovetna, in komunizem vidi, da drugi socialistični nauki, kot npr. Fourierov, Proudhonov itn., niso nastali po naključju, ampak nujno, ker je on sam le posebna, enostranska ostvaritev socialističnega principa.
In ves socialistični princip je spet samo ena stran, ki zadeva realnost resničnega človeškega bistva. Ravno toliko se moramo brigati za drugo stran, za teoretično eksistenco človeka, torej narediti religijo, znanost itn. za predmet svoje kritike. Razen tega hočemo vplivati na svoje sodobnike, in sicer na svoje nemške sodobnike. Vprašanje je, kako to storiti? Dveh dejstev ni mogoče utajiti. Najprej religija, potlej pa politika sta predmeta, ki tvorita poglavitni interes današnje Nemčije. Na to dvoje, kakršno že je, je treba navezati in ne postavljati nasproti kakršnega koli izdelanega sistema kot npr. Voyage en Icarie. [3]
Um je eksistiral zmerom, samo da ne zmeraj v umni obliki. Kritik lahko torej naveže na vsako obliko teoretične in praktične zavesti in iz lastnih oblik eksistirajoče dejanskosti razvija resnično dejanskost kot njihovo najstvo [Sollen] in njihov končni smoter. Kar se tiče dejanskega življenja, vsebuje ravno politična država, tudi tam, kjer od socialističnih zahtev še ni izpolnjena na zavesten način, v vseh svojih modernih oblikah zahteve uma. A prav tako prihaja povsod v protislovje med svojimi idealnimi določbami in svojimi realnimi predpostavkami.
Iz tega konflikta politične države s samo seboj se da torej povsod razviti socialna resnica. Kot je religija vsebinski seznam njegovih praktičnih bojev. Politična država torej v okvirih svoje oblike sub specie rei publicae [z vidika države] izraža vse socialne boje, potrebe, resnice. Zato nikakor ni pod hauteur des principes [visokostjo principov], če se naredi najspecialnejše politično vprašanje – recimo razlika med stanovskim in reprezentativnim sistemom – za predmet kritike. Zakaj to vprašanje samo na političen način izraža razliko med oblastjo človeka in oblastjo privatne lastnine. Kritik se torej ne le more, ampak mora lotiti teh političnih vprašanj (ki so po mnenju surovih socialistov pod častjo). Vtem ko razvija obliko predstavniškega sistema pred stanovskim, praktično interesira veliko stranko. Vtem ko povzdiguje predstavniški sistem iz njegove politične oblike v občo obliko in uveljavlja resnični pomen, ki je njegova podlaga, obenem sili to stranko, da presega samo sebe, zakaj njena zmaga je hkrati njena izguba.
Nič nam torej ne brani navezati kritike na kritiko politike, na to, da zavzamemo v politiki stališče, jo torej navežemo na dejanske boje in se identificiramo z njimi. Potem svetu ne stopimo nasproti doktrinarno z nekim novim principom: tu je resnica, tu poklekni! Svetu razvijamo iz principov sveta nove principe. Ne govorimo mu: pusti svoje boje, to je neumno početje; zaklicali ti bomo resnično bojno geslo. Pokažemo mu le, zakaj se pravzaprav bojuje, in zavest je stvar, ki si jo mora prilastiti, tudi če si je noče.
Reforma zavesti je samo v tem, da prikličemo svetu njegovo zavest, da ga zbudimo iz sanj o njem samem, da mu razložimo njegove lastne akcije. Prav tako kot pri Feuerbachovi kritiki religije ves naš smoter ne more biti v ničemer drugem kot v tem, da prenesemo religiozna in politična vprašanja v samozavedno človeško obliko.
Naše geslo mora torej biti: reforma zavesti ne z dogmami, ampak z analizo mistične, sami sebi nejasne zavesti, pa naj nastopa religiozno ali politično. Potlej se bo pokazalo, da ima svet že dolgo samo sanjsko predstavo o neki stvari, ki bi se je moral zavedati, da bi jo dejansko imel. Pokazalo se bo, da ne gre za velik pomišljaj med preteklostjo in prihodnostjo, ampak za izpolnitev misli preteklosti. Pokazalo se bo slednjič, da človeštvo ne začenja novega dela, ampak da zavestno opravlja svoje staro delo.
Tendenco svojega lista lahko torej strnemo v eno besedo: samospoznanje (kritična filozofija) časa o svojih bojih in željah. To je delo za svet in za nas. Lahko je samo delo združenih moči. Gre za spoved, za nič drugega. Da bi si človeštvo dalo odpustiti svoje grehe, jih mora samo razglasiti, za to, kar so.
1. Marx imenuje Pruse (latinsko Borussi) ironično Prednje Ruse, ruskega carja Nikolaja I. pa vladarja vseh Zadnjih Rusov. – Uredn.
2. Nova namera je bil načrt o izdajanju Nemško-francoskih letopisov. – Uredn.
3. Etienne Cabet, Voyage en Icarie, Roman philosophique et social (Popotovanje v Ikarijo, filozofski in socialen roman), Pariz 1842. Prvo naklado svojega dela je Cabet izdal 1840 v dveh zvezkih z naslovom: Voyage et aventures de lord William Carisdall en Icarie (Popotovanje in dogodivščine lorda Williama Carisdalla v Ikariji). – Uredn.