V Holandiji, Skandinaviji, Švici se iz vrst revolucionarnih socialnih demokratov, ki se borijo proti laži socialnih šovinistov o "obrambi domovine" v sedanji imperialistični vojni, čujejo glasovi, naj se stara točka socialnodemokratičnega minimalnega programa: "milica ali oborožitev ljudstva" nadomesti z novo točko: "razarožitev". "Jugend-Internationale" je začela diskusijo o tem vprašanju in v 3. številki objavila uredniški članek za razorožitev. V novejših zahtevah R. Grimma žal prav tako vidimo koncesijo ideji "razorožitve". časopisa "Neues Leben" in "Vorbote" sta začela diskusijo.
Oglejmo si stališče zagovornikov razorožitve.
Kot temeljni argument navajajo, da je zahteva po razorožitvi najjasnejši, najodločnejši, najdoslednejši izraz boja proti vsakemu militarizmu in proti vsaki vojni.
V tem temeljnem argumentu pa je tudi temeljna zabloda pristašev razorožitve. Socialisti ne moreja biti proti vsaki vojni, ne da bi nehali biti socialisti.
Prvič, socialisti niso nikdar bili niti nikdar ne morejo biti nasprotniki revolucionarnih vojn. Buržoazija "velikih" imperialističnih držav je postala popolmoma reakcionarna in vojno, ki jo sedaj bojuje ta buržoazija, proglašamo za reakcionarno, zasužnjevalno in zločinsko vojno. No, kako pa je z vojno proti tej buržoaziji? Na primer z osvobodilno vojno kolonialnih narodov ali narodov, ki jih zatira ta buržoazija in ki so od nje odvisni V tezah skupine "Internacionala" beremo v 5. točki: "V eri tega nebrzdanega imperializma ne more več biti nikakih nacionalnih vojn". To je očitno napačno.
Zgodovina XX. stoletja, tega stoletja "nebrzdanega imperializma", je polna kolonialnih vojn. Toda to, kar mi, Evropejci, imperialistični zatiralci večine narodov na svetu, z nam lastnim, gnusnim evropskim šovinizmom imenujemo "kolonialne vojne", to so često nacionalne vojne ali nacionalne vstaje zatiranih narodov. Ena izmed glavnih lastnosti imperializma je ravno v tem, da pospešuje rarzvoj kapitalizma v najbolj zaostalih deželah in s tem hkrati razširja in zaostruje boj proti nacionalnem zatiranju. To je dejstvo. In iz tega neizbežno izhaja, da mora imperializem pogosto porajati nacionalne vojne. Junius, ki v svoji brošuri zgovarja omenjeno "tezo", pravi, da vodi v imperialistični epohi vsaka nacionalna vojna proti eni izmed imperialističnih velesil do vmešavanja druge prav tako imperialistične velesile, ki s prvo konkurira, in se tako vsaka nacionalna vojna sprevrže v imperialistično. Pa tudi ta argument ni pravilen. To utegne biti, vendar se ne dogaja vselej. Mnoge kolonialne vojne v letih 1900-1914 niso šle po tej poti. In bilo bi kratko in malo smešno, če bi izjavili, da n. pr. po sedanji vojni, če se bo ta končala s skrajnim izčrpanjem vojskujočih se dežel, "ne more" biti "nikakih" nacionalnih, progresivnih revalucionarnih vojn, recimo, Kitajske v zvezi z Indijo, Perzijo, Siamom itd. proti velesilam.
Zanikanje vsake možnosti nacionalnih vojn. v dobi imperializma je teoretično nepravilno, zgodovinsko očitno napačno, praktično pa isto kakor evropski šovinizem: mi, ki pripadamo narodom, ki zatirajo stotine milijonov ljudi v Evropi, Afriki, Aziji itd., mi moramo zatiranim narodom izjviti, da je njihova vojna proti "našim" narodom "nemogoča"!
Drugič. Državljanske vojne so tudi vojne. Kdor priznava razredni boj, mora priznavati tudi državljanske vojne, ki v vsaki razredni družbi predstavljajo naravno, ob določenih okoliščinah neizbežno nadaljevanje, razvijanje in zaostritev razrednega boja. Vse velike revolucije to potrjujejo. Odklanjati državljanske vojne ali pozabljati nanje, bi pomenilo pasti v skrajni oportunizem in se odpovedati socialistični revoluciji.
Tretjič. Po zmagi socializma v eni deželi to nikakor ne izključuje na mah vseh vojn sploh. Nasprotno, predpostavlja jih. Kapitalizem se razvija v različnih deželah sila neenakomerno. Pri blagovni proizvodnji drugače tudi biti ne more. Iz tega izhaja neizpodbitni sklep: socializem ne more zmagati ob istem času v vseh deželah. Najprej bo zmagal v eni deželi ali v nekaj deželah, druge pa bodo ostale nekaj časa buržoazne ali predburžoazne. To mora povzročiti ne samo trenja, temveč tudi direktno težnjo buržoazije drugih dežel, da bi uničila zmagoviti proletariat socialistične države. V teh primerih bi bila vojna z naše strani zakonita in pravična. To bi bila vojna za socializem, za to, da se drugi narodi osvobodijo buržoazije. Engels je imel popolnoma prav, ko je v svojem pismu, ki ga je pisal Kautskemu 12. septembra 1882, naravnost priznaval možnost "obrambnih vojn" že zmagovitega socializma. V mislih je imel ravno obrambo zmagovitega proletariata proti buržoaziji drugih dežel.
Šele potem, ko bomo strmoglavili, dakončno premagali in razlastili buržoazijo na vsem svetu, ne pa samo v eni deželi, bodo vojne postale nemogoče. In z znanstvenega stališča bi bilo popolnoma nepravilno in popolnoma nerevolucionarno, če bi zamolčavali ali prikrivali ravno najvažnejše: streti odpor buržoazije je najtežavneje, zahteva največ boja pri prehodu k socializmu. "Socialni" popi in oportunisti so vedno pripravljeni sanjati o bodočem mirnem socializmu; ravno po tem se tudi razlikujejo od revolucionarnih sacialnih demokratov, da nočejo misliti in razmišljati o poostrenem razrednem boju in o razrednih vojnah za uresničevanje te prelepe bodočnosti.
Ne smemo dopustiti, da bi nas z besedami zavajali v prevaro. N. pr., pojem "obramba domovine" mnogi mrzé, ker z njim odkriti oportunisti in kautskijevci prikrivajo in zastirajo laž buržoazije v tej roparski vojni. To je dejstvo. Iz tega pa ne izhaja, da se moramo odvaditi razmišlijati o pomenu, ki ga imajo politična gesla. Priznavati "obrambo domovine" v tej vojni, pomeni imeti jo za "pravično", jo šteti za vojno, ki ustreza interesom proletariata - in nič več in še enkrat nič več, kajti vdora ne izključuje nobena vojna. Bilo bi naravnost bedasto, če ne bi priznavali "obrambe domovine" zatiranim narodom v njihovi vojni proti imperialističnim velesilam ali zmagovitemu praletariatu v njegovi vojni proti kateremu koli Gallifetu buržoazne države.
Teoretično bi bilo popolnoma zmotno, če bi pozabljali, da je vsaka vojna sama nadaljevanje politike z drugimi sredstvi; sedanja imperialistična vojna je nadadjevanje imperialistične politike dveh skupin velesil, in ta politika je rodila in jo hrani celokupnost odnosov imperialistične države. Ista epoha pa mora nujno roditi in hraniti tudi politiko boja proti nacionalnemu zatiranju in boja proletariata proti buržoaziji; zato tudi možnost in nujnost, prvič, revolucionarnih nacionalnih vstaj in vojn, drugič, vojn in vstaj proletariata proti buržoaziji, tretjič, združitve obeh oblik revolucionarnih vojn itd.
Temu se pridružuje še naslednji splošni razlog.
Zatirani razred, ki ne teži za tem, da bi se naučil sukati orožje, imeti orožje, tak zatirani razred bi zaslužil samo to, da bi z njim ravnali kakor s sužnji. Če se nočemo sprevreči v buržoazne pacifiste ali oportuniste, vendar ne smemo pozabiti, da živimo v razredni družbi in da iz nje ni in ne more biti drugega izhoda kakor samo razredni boj. V vsaki razredni družbi - pa naj sloni bodisi na suženjstvu, tlačanstvu ali, kakor sedaj, na mezdnem delu - je zatirajoči razred oborožen. Ne samo sedanja redna vojska, temveč tudi sedanja milica je - celo v najbolj demokratičnih buržoaznih republikah, kakor n. pr. v Švici - oborožitev buržoazije proti proletariatu. To je tako elementarna resnica, da se skoraj ni treba ustavljati ob njej. Naj omenimo samo, kako vse kapitalistične dežele uporabljajo vojsko proti stavkajočim.
Da je buržoazija oborožena proti proletariatu, je ena izmed najpoglavitnejših, najosnovnejših, najvažnejših dejstev današnje kapitalistične družbe. In spričo takega dejstva predlagati revolucionarnim socialnim demokratom, naj bi postavili "zahtevo" po "razorožitvi"! To je isto, kakor popolnoma se odpovedati stališču razrednega boja, opustiti vsako misel na revolucijo. Naše geslo mora biti: oborožiti proletariat za to, da bo premagal, razlastil in razorožil buržoazijo. To je edina mogoča taktika revolucionarnega razreda, taktika, ki izhaja iz vsega objektivnega razvoja kapitalističnega militarizma in ki jo narekuje ta razvoj. Šele potem, ko bo proletariat razorožil buržoazijo, lahko vrže, ne da bi se izneveril svoji svetovnozgodovinski nalogi, med staro šaro vsako orožje sploh, in proletariat bo to nedvomno tudi storil, toda šele - tedaj, nikakor ne prej.
Če povzroča sedanja vojna pri reakcionarnih krščanskih socialistih, pri cmeravih malomeščanih samo grozo in preplah, samo odpor do vsake uporabe orožja, do krvi, smrti i. dr., moramo mi reči: kapitalistična družba je bila in je vedno ena sama groza brez konca in kraja. In če pripravlja sedaj ta najbolj reakcionarna vojna izmed vseh vojn tej družbi strahoten konec, nimamo mi nobenega razloga, da bi obupavali. In nič drugega kakor ravno pojav obupa je po svojem objektivnem pomenu "zahteva" po razorožitvi - pravilneje rečeno: sanjarjenje o razorožitvi - v času, ko se pred očmi vseh s silami buržoazije same pripravlja edino upravičena in revolucionarna vojna, namreč: državljanska vojna proti imperialistični buržoaziji.
Tistega ki poreče, da je to življenju tuja teorija, bomo opomnili na dve svetovnozgodovinski dejstvi: na vlogo trustov in tovarniškega dela žensk z ene, na Kamuno leta 1871 in na decembrsko vstajo leta 1905 v Rusiji z druge strani.
Delo buržoazije je razvijati truste, goniti otroke in ženske v tovarne, jih tam mučiti, demoralizirati, obsojati v skrajna stisko. Mi ne "zahtevamo" takega razvoja, ga ne "podpiramo", temveč se borimo proti njemu. Toda "kako" se borimo? Mi vemo, da so trusti in tavarniško delo žensk progresivni. Nočemo iti nazaj k rokodelstvu, k predmonopolističnemu kapitalizmu, k domačemu delu žensk. Naprej do trustov i. dr. in po njih dalje k socializmu!
Ti razlogi veljajo z ustreznimi spremembami tudi za sedanjo militarizacijo ljudstva. Imperialistična buržoazija militarizira danes ne samo vse ljudstvo, temveč tudi mladino. Jutri se bo lotila nemara tudi militarizacije žensk. Spričo tega moramo reči: toliko bolje! Čim hitreje, tem bliže smo oboroženi vstaji proti kapitalizmu. Kako se morejo socialni demokrati dati plašiti z militarizacijo mladine ipd., če ne pozabljajo zgleda Kamune? Ta ni "življenju tuja teorija", to niso sanje, to je dejstvo. In bilo bi že res zelo slabo, če bi socialni demokrati kljub vsem ekonomskim in političnim dejstvom začeli dvomiti o tem, da morajo imperialistična epoha in imperialistične vojne neizbežno voditi v ponovitev teh dejstev.
Neki buržoazni opazovalec Kamune je zapisal v nekem angleškem časapisu: "Če bi francoski narod sestajal samo iz žensk, kako grozen bi bil ta narod!" Ženske in 13 letni otroci so se za časa Kamune borili skupaj z moškimi. In tudi pri bodočih bitkah za strmoglavljenje buržoazije ne bo moglo biti drugače. Proletarske ženske ne bodo pasivno gledale, kako strelja dobro oborožena buržoazija na slabo oborožene ali neoborožene delavce. Pograbile bodo za orožje, kakor so to storile leta 1871, in iz sedanjih preplašenih narodov - pravilneje: iz sedanjega delavskega gibanja, ki so ga dezorganizirali bolj oportunisti kakor vlade - bo nedvomno, prej ali slej, toda absolutno nedvomno, zrasla internacionalna zveza "groznih narodov" revolucionarnega proletariata.
Militarizacija preveva sedaj vse družbeno življenje. Imperializem je ogorčen boj velesil za razdelitev in nova delitev sveta - zato mara neizbežno voditi v nadaljnjo militarizacijo v vseh deželah, v nevtralnih in v malih. Kaj neki bodo storile proti temu proletarske ženske? Ali bodo samo preklinjale vsako vojna in vse, kar je vojaškega, zahtevale samó razorožitev? Ženske zatiranega razreda, ki je resnično revolucionaren se ne bodo nikdar sprijaznile s tako sramotno vlogo. Govarile bodo svojim sinovom: "Kmalu boš velik. Dali ti bodo puško. Vzemi jo in se dobro uči vojaških stvari. Ta pouk je proletarcem nujno potreben - ne za to, da boš streljal na svoje brate, na delavce drugih dežel, kakor se to godi v sedanji vojni in kakor ti svetujejo izdajalci socializma, da naj bi delal - temveč za to, da se boš boril proti buržoaziji svoje lastne dežele, da se napravi konec izkoriščanju, bedi in vojnam, pa ne z dobrohotnimi željami, temveč z zmago nad buržoazijo in z njeno razorožitvijo."
Če bi se hoteli odpovedati taki propagandi, in sicer prav taki propagandi v zvezi s sedanjo vojno, potem je bolje, da sploh ne govorimo velikih besed o mednarodni revolucionarni socialni demokraciji, o socialistični revoluciji, o vojni proti vojni.
Pristaši razorožitve nastopajo proti programski točki "oborožitev ljudstva" med drugim tudi zato, ker baje ta zahteva laže vodi v koncesije oportunizmu. Zgoraj smo pretehtali najvažnejše: odnos razorožitve do razrednega boja in do socialne revolucije. Raziščimo sedaj vprašanje, kakšen je odnos med zahtevo po razorožitvi in oportunizmom. Eden izmed najvažnejših vzrokov, zaradi katerih je ta zahteva nesprejemljiva, je ravno ta, da zahteva sama in iluzije, ki jih poraja, neizbežno slabijo in hromijo naš boj z oportunizmom.
Ta boj je za Internacionalo nedvomno glavno aktualno vprašanje. Če boj proti imperializmu ni neločljivo zvezan z bojem proti oportunizmu, je to samo gola fraza, ali prevara. Ena izmed glavnih hib Zimmerwalda in Kienthala, eden izmed osnovnih vzrokov za morebiten neuspeh teh zaplodkov III. Internacionale je ravno v tem, da vprašanje boja z oportunizmom ni bilo niti odkrito postavljeno, kaj šele da bi ga rešili v tem smislu, da je nujno potrebno razdreti vezi z oportunisti. Oportunizem je - začasno - zmagal v evropskem delavskem gibanju. V vseh večjih deželah sta se oblikovala dva glavna odtenka oportunizma: prvič, odkriti, cinični, pa zato manj nevaren socialni imperializem gospodov Plehanovov, Scheidemannov, Legienov, Albertov Thomasov in Sembatov, Vanderveldov, Hyndmanov, Hendersenov i. dr. Drugič, prikriti, kautskijevski odtenek: Kautsky-Haase in "socialnodemookratična delovna skupina" v Nemčiji; Longuet, Pressman, Mayerace i. dr. v Franciji; Ramsay MacDonald i. dr. voditelji "Neodvisne delavske stranke" v Angliji; Martov, Čheidze i. dr. v Rusiji; Treves i. dr. tako imenovani levi reformisti v Italiji.
Odkriti oportunizem je odkrito in naravnost proti revoluciji in proti začenjajočim se revolucionarnim gibanjem in izbruhom, je v direktni zvezi z vladami in oblike te zveze so lahko zelo različne, začenši od sodelavanja v vladi pa do sodelovanja v vojaško-industrijskih komitejih (v Rusiji). Prikriti oportunisti, kautskijevci, so delavskemu gibanju dokaj bolj škodljivi in nevarni, ker prikrivajo svoje varovane zveze s prvimi z lepo donečimi tudi "marksističnimi" frazami in pacifističnimi gesli. Boj proti tema obema oblikama gospodujočega oportunizma se mora izbojevati na vseh toriščih proletarske politike: parlamentarizem, strokovne zveze, stavke, vojska. Glavna lastnost, ki je značilna za obe obliki gospodujočega oportunizma, je v tem, da konkretno vprašanje o zvezi sedanje vojne z revolucijo zamolčujeta, prikrivata ali obravnavata v smislu policijskih prepovedi. In to kljub temu, da se je pred vojno neštetokrat kazalo na zvezo ravno med to prihajajočo vojno in proletarsko revolucijo, in sicer neoficialno kakor tudi oficialno v bazelskem manifestu. Glavna hiba zahteve po razorožitvi pa je ravno v tem, da se sploh ne dotakne konkretnih vprašanj revolucije. Ali pa so pristaši razorožitve za popolnoma novo obliko neoborožene revolucije?
Dalje. Nikakor nismo proti boju za reforme. Računamo tudi s to bridko možnostjo, da bo človeštvo - v najslabšem primeru - doživelo še drugo imperialistično vojno, če kljub številnim izbruhom vrenja in nezadovoljstva med množicami in kljub našim naporom ne bo nastala revolucija iz te vojne. Mi smo pristaši takega programa, reform, ki mora tudi biti naperjen proti oportunistom. Oportunisti bi bili samo veseli, če bi boj za reforme prepustili samo njim, sami pa bi se oddaljili v nadoblačne višine neke "razorožitve" in se z begom rešili iz bridke stvarnosti. "Razorožitev" je namreč beg iz grde stvarnosti, nikakor pa ne boj proti njej.
V takem programu bi rekli približno tole: "Gesla in priznavanje obrambe domovine v imperialističmi vojni 1914. do 1916. leta je samo korumpiranje delavskega gibanja z buržoazno lažjo". Tak konkreten odgovor na konkretna vprašanja bi bil teoretično pravilnejši, za proletariat mnogo koristnejši, za oportuniste bolj nesprejemljiv kakor pa zahteva po razorožitvi in odpoved "vsaki obrambi domovine"! In lahko bi pristavili: "Buržoazija vseh imperialstičnih velesil, Anglije, Francije, Nemčije, Avstrije, Rusije, Italije, Japonske, Združenih držav je postala tako reakcionarna in tako prežeta s težnjami po svetovnem gospostvu, da je vsaka vojna, ki jo bojuje buržoazija teh dežel, lahko samo reakcionarna. Proletariat mora biti ne samo proti vsaki taki vojni, temveč mora želeti tudi poraz `svoje´ vlade v takih vojnah in ga izkoristiti za revolucionarno vstajo, če se ne posreči vstaja, ki naj bi vojno preprečila."
Glede vprašanja milice bi morali reči: nismo za buržoazno milico, temveč samo za proletarsko. Zato "niti enega groša in niti enega človeka" niti za regularno vojsko niti za buržoazno milico, in sicer tudi v takih deželah, kakor so Združene države ali Švica, Norveška ipd. Posebna še, ko vidimo v najsvobodnejših republikanskih deželah (n. pr. v Švici) vedno večje in večje opuščanje milice, zlasti v letih 1907 in 1911, njeno prostituiranje za mobilizacijo vojske proti stavkajočim. Lahko zahtevamo: častnike naj voli ljudstvo, odpravi naj se vsaka vojaška justica, izenačijo naj se pravice tujih in domačih delavcev (posebno važna točka za tiste imperialistične države, ki kakor Švica v čedalje večjem številu in čedalje bolj nesramno izkoriščajo tuje delavce in jih puščajo v brezpravnosti), dalje: pravico, da sme, recimo, vsaka stotina prebivalcev v določeni deželi ustanvljati svobodne zveze, svobodno voliti instruktorje, katerih delo naj se plača na državne stroške itd. Samo ob takih pogojih bi se lahko proletariat izučil v vojaških zadevah res za sebe, ne pa za svoje zasužnjevalce; da pa se tako izuči, brezpogojno zahtevajo interesi proletariata. Ruska revolucija je pokazala, da vsak neuspeh, četudi samo delen uspeh revolucionarnega gibanja - n. pr. osvojitev nekega mesta, neke tovarniške naselbine, nekega dela armade -neizbežno primora zmagoviti proletariat, da uresniči ravna tak program.
Končno se samo po sebi razume, da se z oportunizmom ni mogoče boriti samo s programi, temveč le tako, da stalno pazimo, da se programi dejansko uresničujejo. Največja, usodna napaka zbankrotirane II. Internacionale je bila v tem, da se beseda ni skladala s prakso, da se je vzgajala navada, brezvestno uporabljati revolucionarne fraze (glej sedanji odnos Kautskega & Co. do bazelskega manifesta). Razorožitev kot socialna ideja, - t. j. ideja, ki jo rode določene socialne razmere in ki lahko vpliva na daločeno socialno sredino, ne pa da ostane osebna kaprica - se je rodila očitno v posebnih, izjemno "mirnih" življenjskih pogojih posameznih malih držav, ki so dovolj dolgo stale lepo ob strani krvave svetovne ceste vojn in upajo, da boda še ostale. Da se prepričamo o tem, je dovolj, če se zamislimo n. pr v argumentacijo norveških pristašev razorožitve: "mi smo pač majhna dežela z majhno vojsko, proti velesilam ne moremo napraviti ničesar" (zato so brez moči tudi proti temu, da je dežela nasilno potegnjena v imperialistično zvezo s to ali drugo skupino velesil)... "hočemo ostati mirno v svojem kotičku in še nadalje voditi zakotno politiko, zahtevati razorožitev, obvezna razsodišča, trdno ("trdno" - menda tako, kakor je bila belgijska?) nevtralnost" ipd.
Majhna težnja majhnih držav, da bi ostale le ob strani, maloburžoazna želja, da bi ostale čim dlje od velikih svetovnozgodovinskih bitk, izkoristili svoj sorazmerno monopolni položaj zato, da vztrajajo v zakrknjeni pasivnosti - to je objektivna družbena okolnost, ki utegne ideji razorožitve zagotoviti nek uspeh in neko razširjenje v nekaterih malih državah. Seveda je ta težnja reakcionarna in sloni zgolj na iluzijah, kajti imperializem tako ali tako priteguje male države v vrtinec svetovnega gospodarstva in svetovne politike.
Imperialistični položaj Švice ji n. pr. objektivno narekuje dve liniji delavskega gibanja: oportunisti si v zvezi z buržoazijo prizadevajo, da bi iz Švice napravili republikansko demokratično monopolno zvezo za to, da bi dobivali dobičke od turistov imperialistične buržoazije in da bi ta "mirni" monopolni položaj uživali kar najbolj dobičkonosno, v kar največjem miru.
Resnični socialni demokrati v Švici si prizadevajo, da bi sorazmerno svobodo v Švici, njen "mednarodni" položaj (soseščina najbolj visoko kulturnih dežel), nadalje to okolnost, da Švičarji ne govore, hvala bogu, "svojega samostojnega" jezika, temveč tri svetovne jezike, izkoriščali za to, da bi razširili, utrdili, okrepili revolucionarno zvezo revolucionarnih proletarskih elementov v vsej Evropi. Švicarji ne govore, hvala bodi bogu, "posebnega" jezika, temveč tri svetovne jezike, in sicer ravno tiste, ki jih govore vojskujoče se dežele, ki meje nanjo.
Če bi 20.000 članov švicarske stranke prispevalo vsak teden po dva centima za "izredni vojni davek", bi dobili na leto 20.000 frankov - in to bi več kot zadoščalo, da bi kljub prepovedim generalnih štabov periodično tiskali v treh jezikih in širili med delavci in vojaki vojskujočih se dežel vse, kar vsebuje resnico o začenjajočem se odporu delavcev, o njihovem bratenju v stelskih jarkih, o njihovih nadah, da boda orožje revalucionarno uporabili proti imperialistični buržoaziji svojih "lastnih" dežel itd.
Vse to ni nič novega. Saj to delo opravljajo boljši časopis, kakor "La sentinelle", "Volksrecht", "Berner Tagwacht", toda žal ne v zadostnem obsegu. Samo s tako dejavnostjo more lepi sklep strankinega kongresa v Aarauu postati nekaj več, kakor samo lep sklep.
Vprašanje, ki nas sedaj zanima, se postavlja takole: ali je zahteva po razorožitvi v skladu z revolucionarno smerjo med švicarskimi socialnimi demokrati? Očitno ni. Objektivno je "razorožitev" najbolj nacionalen, specifično nacionalen program malih držav, nikakor pa ne internacionalen program internacionalne revolucionarne socialne demokracije.
Nazaj na slovenski V.I. Lenin arhiv
Lenin, jesen 1916
Natisnjeno v nemškem časopisu Jugend-Internationale
V. I. Lenin, Dela 3. 19. zvezek, str. 323-332